Ustvarjalna prizadevanja akad. slikarja JOŽETA DENKA, znotraj okvirja nove ekspresivne figuralike, so bila deležna pozornosti likovne kritike takoj po zaključku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani leta 1981, ko je sodeloval na Mednarodni likovni razstavi PANNONIA 81, na kateri so poleg njega sodelovali še Štefan Galič, Herman Gvardjančič, Štefan Hauko, Jože Horvat Jaki, Lojze Logar, Henrik Marchel, Franc Mesarič, Franc Novinc in Borut Vild.

 Na razstavi je Denko predstavil Avtoportret iz leta 1981 na katerem je opazna poudarjena anatomija plastično oblikovanih form golega gornjega dela telesa v celoviti minimalistični barvni skali rjavih in sivo zelenih, tonsko obravnavanih barvnih odtenkih. Na podobni sliki, nastali prav tako leta 81, pa se pojavi linijska delitev likovnega prostora v horizontalni smeri v razmerju zlatega reza s katerim opredeli njen avtor značilnosti panonskega prostora v katerem stoji umetnik, slikar upodobljen v čvrsti gradnji barvnih ploskev in lis.

 V letih 1982 do 1984 je Denko naslikal več različnih variant avtoportretov in figuralnih kompozicij ter tihožitij, sestavljenih iz predmetov najdenih v ateljeju, v katerih odkrivamo konstruktivno zastavljeno  kompozicijo in plastično moduliranost  naslikanih predmetov, hkrati pa je že nakazan njihov prehod v notranjo delitev sestavljivih barvnih jeder zamolkle oker rjave in zeleno modre barvne skale, ki v sliki z naslovom Kalimero, 1984, definitivno razdelijo slikovno površino na prostorske plane in pasove ter s tem razgibajo dotlej strnjeno ozadje slike.

 V seriji naslikanih Torzov iz let 1986, 87, se je Denko posvetil študiju različnih kompozicijskih postavitvah plastično oblikovanih stiliziranih anatomskih delov golega človeškega telesa ,opredeljenih z jasno definirano črtno ali pasasto obrobo,  postavljenih v različne položaje, pozicije s frontalnim ali stranskim pogledom, v skrčeni ali iztegnjeni obliki, v parih ali posamezno. V teh delih je opazen rahel pastoznejši barvni nanos pa tudi zanimiva prevlada modro rdečih barvnih kombinacij.

Denkova izkušnja racionalno zastavljene kompozicije figuralnih form in njihova  odločna ter jasna prostorska opredelitev ter omejitev, privede slikarja do oblikovanja deformacije dotlej kompaktnih form torzov in  stiliziranih mitoloških bitij, v podobi pol človeka pol bika, v barvne ploskve in  posamezne geometrizirane dele z močno linijsko obrobo.

Tovrstni slikarski napori Jožeta Denka usmerjeni v spoj  kontrolirane, premišljeno izvedene slikarske obrobe in konstruktivne gradnje slikovnega polja znotraj jasno opredeljenega panonskega prostora, sveta ki živi v svoji geografski horizontali, kjer se njegovi gibi, poteze sintetizirajo v specifične geometrizirane strukture, katerih napeta, upognjena, navzdol, k tlom, k zemlji usmerjajoča energija nabitih kolorističnih mas, obrobljenih z zvito, prelomljeno, opisno in vibrirajoče delujočo  konstruktivno linijo, odraža v Denkovih slikah z naslovom Deformiti, nastalih v letih 1988,1989, 1990 skrajno mejo slikarjeve ostro zalomljene forme in  slikarske, ekspresivno delujoče notranje geneze slike.

 V Denkovih slikah nastalih na začetku 90. let je opazno slikarjevo sproščanje ostre linijske obrobe in konsekventnega nizanja barvnih ploskev ter stiliziranih geometrijskih form v korist pastoznejšega nanosa same barvne materije,  ki preide v Denkovih delih z naslovom Kolažirana slika I, II, III, 1993 v gradnjo avtonomnega slikarskega telesa, v reliefno strukturo barvnega epiderma, sestavljenega iz različnih materialov papirja,kartona, tekstila, pritrjene posušene barvne materije in svežega barvnega pigmenta , ki sicer s svojim tonskim skladjem in ravnovesjem intenzivnosti barve in velikosti ploskve vzbuja iluzijo prostora , hkrati pa hoče zanikati svojo aluzivnost predmetnega sveta.

 Zanimivo sintezo dotedanjih Denkovih slikarskih razvojnih stopenj v eno sliko odraža njegova Sestavljena slika, ki jo je njen avtor ustvaril leta 1994. V njej je od zgoraj navzdol  opazen zaporeden prehod od prvotne strnjene forme k svobodnejši, odprti, razrahljani in razdeljeni barvni fakturi in sproščeni slikarski potezi, ki postane v Denkovih slikah, nastalih po letu 1994 ena izmed poglavitnih nosilk njegovega likovnega izraza.

 V najnovejših delih Jožeta Denka je opazna avtorjeva poudarjena racionalna opredeljenost panonskega prostora znotraj dvodimenzionalne slikovne površine, ki je enkrat vodoravno drugič pa vertikalno koncipirana, tako da določa, obroblja in pogojuje središčni likovni prostor znotraj katerega obstaja, se godi in traje nek dogodek vezan na predmet, figuro mimetično oblikovanih in ekspresivno občutenih strnjenih form in jeder izvedenih s široko potezo slikarskega čopiča in živahnih intenzivnih fluorescentnih barvah, znotraj katerih ustvarjajo bele površine nek poseben dramatičen naboj.

Franc Obal